V petek, 20. 11. 2009, smo imeli pri nas Slovenski tradicionalni zajtrk. V jedilnici je bilo danes vse povsem drugače kot običajno. Zajtrk je najpomembnejši obrok slehernega dneva, ker si moramo že zjutraj nabrati vitamine in minerale za uspešno nadaljevanje tega dneva. Za zajtrk smo jedli med, maslo, orehe in jabolka in pili v šoli pridelan jabolčni sok,. Zraven smo imeli različne vrste kruha, na mizi pa so bili tudi prtički. Nekateri so bili sicer pri mazanju manj spretni, a jim je vseeno teknilo.
Istega dne smo se Ana Gorše, Anja Švajger, Ema Štefanič in Urška Štajdohar, učenke 9. razreda, pod vodstvom Anite Vrtin odpravile v vrtec. Naš cilj je bil, da bi mlajše naučile kaj novega o čebelah in da bi vedeli, kako pomembne so čebele za nas. Naš obisk se je bolje obrestoval, kot smo mislile, saj so v dragatuškem vrtcu sami »brihtni« otroci. Prav videti je bilo, da so se veselili tega, da jim bomo povedale nekaj novega. Imeli smo se prelepo. Najprej smo imeli nekaj osnovne teorije za malčke, nato smo si ogledali šolski čebelnjak in za tem je sledil zabavni del, petje, ples in vesele melodije Anjine harmonike. Otrokom so se kar svetile oči. Igrali smo se tudi veliko iger, povezanih s čebelarstvom, saj menimo, da so si na tak način največ zapomnili. Predvsem smo jim predstavile delo čebelarja in vlogo matice, delavke in trota v čebelji družini. Čas nam je kar neustavljivo tekel. In prišel je trenutek, da so malčki morali oditi na kosilo, me pa smo ta čas pripravile ležalnike, na katerih so potem pridno zaspali. Še prej pa smo jim povedale zgodbico o mali čebelici, ki ni znala leteti. Nismo še prišle do konca zgodbice in že so spali, vsi utrujeni od prelepega dne. A tako kot oni smo bile tudi me precej izmučene, saj ni ravno tako enostavno skrbeti za ta majhna, nedolžna bitja, kot zgleda. A vseeno nam je bil to eden lepših dni v življenju in mislimo, da si ga bomo vse zapomnile. Še vedno pa zelo rade, od takrat, med odmori zahajamo v vrtec, kjer nas vsi otroci lepo sprejmejo.
Učenke 9. razreda
