PRIMOŽ SUHODOLČAN naj bo! na OŠ Dragatuš

Končno je napočil težko pričakovani torek, 15. 9. 2020. Pri prvih urah pouka smo bili z mislimi pri Petru Nosu, zbirki Pozor, pravljice!, Živalskih novicah … Težko smo poslušali učitelje in sledili pouku, saj nam je po glavi hodil Ranta, tisti fant, ki je pojedel hrano s krožnika, »potem pa še krožnik«. Ali pa Petrov nos, ki je smrkav in zavezan s pentljo.
Ob 9.00, ko smo v strogih razmikih nosili stole iz učilnic na šolski vrt, smo ga zagledali. Sončna očala, kapa na šilt, črna majica … Vsi smo ga skrivoma opazovali.
Prireditev z naslovom PRIMOŽ SUHODOLČAN naj bo!, ki jo je financiralo Društvo slovenskih pisateljev v okviru programa Povabimo besedo, se je pričela ob 9.30 na šolskem vrtu. Izkoristili smo ljubo sonce in pomagali preprečevati širjenje covida-19.
V gostovanje sta nas popeljali Tea in Veronika, učenki 9. razreda, ki sta prebrali odlomke iz pisateljevih knjig, nato pa povedali nekaj besed o pisatelju samem. Najpomembnejši podatek je bil o njegovem izgledu, saj, kot sta dejali, bi mu pripisali vsaj 15 let manj z ugotovitvijo, da je vzrok temu zagotovo kolesarjenje po Beli krajini in kopanje v reki Kolpi.
In stopil je pred nas. Pisatelj Primož Suhodolčan. Že s prvim korakom nas je popeljal v smeh. Prav tako pa z dejstvom, da je vse resnica in samo resnica, o čemer piše v svojih številnih knjigah. Sledila je izvirna pripoved o vreščečem papagaju, ki mu ga je kupil oče za domačo žival. Suhodolčan je zgodbo podkrepil z dodelano gestikulacijo in registrom glasu. Smeh je donel med šolskimi drevesi.
Slovenski pisatelj je povedal veliko kratkih zgodb iz svojega življenja. O razbiti glavi, nosu, semaforju, pa o prvi ljubezni, svoji velikosti … Iz vseh zgodb sta izžarevala neverjetna energija in mojstrstvo pri uporabi besedišča ter pesniškega jezika.
Na koncu je vsem knjižnim moljem in malo manj navdušenim bralcem obljubil, da bo napisal še veliko knjig, ker ima snovi zanje še ogromno na zalogi.
Hvala gospodu Primožu Suhodolčanu za obisk in sproščeno ter predvsem humorno druženje.

Za konec pa še pisateljevo posvetilo:
»Kaj je prava stvar?
Kdaj je polna vreča?
Če v nogavici je denar
ali v štumfu sreča?«