Kako sem navijal za slovenske odbojkarje

Vse se je začelo v ponedeljek, ko sem na tv gledal tekmo med Slovenijo in Rusijo. Zgrabila me je navijaška mrzlica in zelo sem si želel ogledati polfinalno tekmo med Slovenijo in Poljsko. Mama je takoj poskušala kupiti karte prek interneta, ampak to ni bilo mogoče, ker je cela Slovenija hotela na tekmo, zato se je cela spletna stran porušila. Potem pa velika sreča! Sestra Iva je dobila dve karti in me povabila zraven. Komaj sem čakal četrtek, da me mami odpelje v Stožice. Že ob prihodu je bilo pred stadionom ogromno ljudi. Vsi so imeli zastave in druge navijaške pripomočke. Tudi midva z Ivo sva imela veliko zastavo. Stožice so pokale po šivih. Ko je bila slovenska himna, smo vsi Slovenci glasno peli. Tekma je bila napeta, navijal sem na vso moč. Naši odbojkarji so tudi s pomočjo nas, navijačev, zasluženo zmagali ter se uvrstili v finale v Parizu. Po koncu tekme je moderator tekme med nas, navijače, metal majice in žoge s podpisi naših odbojkarjev. In kakšna sreča! Ujel sem žogo s podpisi. Bil sem najsrečnejši fant v dvorani. Moderator je vrgel samo tri žoge in ena je pristala pri meni. Jeeejj!!

KDOR NE SKAČE, NI SLOVEN’C! HEJ, HEJ, HEJ !!!

Mark Panjan, 8 r.

PRILAGODI VIDEZ STRANI